Zakaj CO₂ še vedno ni kriv

(http://www-f9.ijs.si/~margan/CO2/)

ali zakaj kritika Bojana Dolinarja (http://skeptik.si/2013/04/24/klimatologija-pac-ni-za-klimatologe/) udari mimo znanosti

(ali zakaj klimatologija res ni za telebane)

Rad bi se zahvalil g. Dolinarju na izčrpni kritiki, zelo se je portudil ukazati na šibke točke v moji argumentaciji, predvsem na mesta kjer je mogoče besedilo razumeti nasprotno kot je bilo mišljeno, ter mi tako omogočil da svoje besedilo ustrezno popravim, če bo morda kdaj kje javno objavljeno.

Razumeti je treba da je besedilo sicer javno dostopno na mojem osebnem prostoru na oddelčnem strežniku, torej ni "objavljeno na uradni spletni strani IJS". Članek sem postavil na ogled predvsem prijateljem in sodelavcem v upanju, da s svojimi pripombami in opozorili na morebitne napake prispevajo kakovosti in razumljivosti besedila. Ker pa sem do sedaj dobil le štiri povratne informacije, čeprav je članek prebalo morda 25 ljudi, sem pripomb g. Dolinarja toliko bolj vesel.

Žal sem za objavo na http://skeptik.si izvedel šele 22. novembra 2013, nakar sem še par dni tehtal ali naj sploh odgovorim. Ker pa mi je g. Dolinar naredil uslugo in na nek način članek lansiral v javnost, čutim dolžnost odgovoriti tako g. Dolinarju kot tudi bralcem tega zanimivega spletnega portala.

Seveda, navkljub vsej dolžni hvaležnosti moram g. Dolinarja napasti z vsemi topovi, sicer nama utegne kak skeptični bralec očitati da sva zmenjena in da v resnici plačujem g. Dolinaru za promocijo - saj veste, antireklama je v Sloveniji najučinkovitejša reklama. Pa dajmo!

G. Dolinar pravi:

“Če verjamemo datumom na spletni strani, o kateri bo govora v tem prispevku,...”

Pravoverni skeptik ne verjame niti tako banalnim dejstvom kot je datum. Pohvalno! Ali pa nemara gre le za navadno stilsko figuro? Hmmmm... IN DUBIO PRO BONO!

“V prispevku bom poskušal pokazati, zakaj si [E.M.] ne zasluži naziva skeptik, ampak prej zanikovalec.”

Priznam da ne razumem logike g. Dolinarja: če kdo le izrazi dvom je "skeptik", med tem ko tisti, ki podpre dvome s fizikalnimi argumenti naj bi bil "zanikovalec"? Nočem si lastiti nobenega naziva, a če me že kdo ima za "zanikovalca", nimam nič proti, vsaj dokler ta bere kar sem zapisal, ne pa kar sam verjame da sem želel zapisati. Med drugim sem zapisal, da se mi zdi delitev na klimato-panike in klimato-skeptike skrajno neproduktivna, ker dejansko preprečuje da bi na tem področju dosegli nujno potrebni napredek (ali nekaj takega; pa ni pomembno).

Kakorkoli že, ne morem se znebiti občutka, da g. Dolinar uporablja izraz “zanikovalec” kot uradni (in zelo nerodno izbran) Greenpeaceov prevod angleškega “denier” – slednji je izbran z namenom, da podzavestno spominja na termin “Holocaust denier”, in torej z “guilt by similarity” implicira, da s takimi sploh nima smisla debatirati. Gre za retorični trik, čemur Noam Chomsky reče anti-ideology, in nima nikakršne logične vrednosti – a pogosto (žal) deluje.

“...da bi sestavek pravzaprav moral začeti bolj ambiciozno in že kar nekoliko prevzetno, namreč: »Klimatologija žal ni za klimatologe!«”

Tega si sam nikakor ne bi upal reči, čeprav drži da skušam oporekati nekaterim klimatologom v tistem delu njihovih trditev, ki se nanašajo na naslov članka: CO₂ pač ni in ne more biti kriv za tisto, kar mu vodilni klimatologi v IPCC (ter njihovi papagaji, naj medijev niti ne omenjam) pripisujejo.

“ ...Margan klimatologije ne bi predaval le začetnikom, ampak kar vodilnim klimatologom vsega sveta. Začetni položaj je res klavrn, saj AGS podpira velika večina aktivnih klimatologov.[1] “

Drži, "vodilni klimatologi vsega sveta" (če se to nanaša na IPCC!) so se že večkrat kompromitirali z nedopustno nizkimi standardi v znanstveni metodi, ter si po srednješolsko zaslužijo grajo in opomin pred isključitvijo! Spomnimo se le odmevne afere z e-pošto, imenovane Climategate:

http://scienceandpublicpolicy.org/images/stories/papers/reprint/climategate_analysis.pdf

Da je položaj ne le klavrn, pač pa naravnost katastrofalen priznavajo tudi nekateri vidni člani IPCC, ki so pozvali k bolj previdnemu in manj senzacionalističnemu poročanju o znanstvenih dognanjih na področju klimatologije, za kar so potem bili še sami okregani s strani vodstva. Spomnimo se tudi nekaterih znanstvenikov, katerih članki so bili uporabljeni v poročilih IPCC kot dokaz v prid trditvam o človeškem vplivu na klimo, čeprav so sami opozarjali da na podlagi pridobljenih rezultatov ni mogoče teh vplivov decidirano ne zanikati, ne potrditi; po ignoriranju njihovih opozoril pa so odklonili nadaljnje sodelovanje z IPCC. Naj v tem oziru omenim tudi primer Dr. Murry Salbyja, ki so ga zaradi odkrite in dobro argumentirane kritike prirejanja znanstvenih rezultatov s strani IPCC vrgli iz službe na fakulteti in njegovim študentom onemogočili nadaljno znanstveno-raziskovalno karijero!

Ker sem sklenil obravnavati le znanstveni vidik problema, bom tukaj izpustil vse tiste milo rečeno čudne politične igrice IPCC, te je dobro dokumentiral kolega Alkalaj v svoji klnjigi "Podnebna prevara" (http://www.podnebna-prevara.si/); seznam neprimernih ravnanj IPCC je predolg tudi brez teh.

Seveda bi rad održal lekcijo "vodilnim klimatologom sveta", a sem se načrtno omejil in svoj članek prilagodil kar se da poljudni ravni. S trditvijo da "klimatologija ni za telebane" skušam le opozoriti na nujnost poznavanja nekaterih ključnih fizikalnih zakonitosti brez katerih problema ni mogoče razumeti v celoti, hkrati pa vsem zainteresiranim skušam širiti obzorja in jih tako spodbuditi da svoje morebiti pomanjkljivo znanje sami izpopolnijo (ni sramota ne vedeti, sramota je ne hoteti vedeti!). Sam namreč močno dvomim da je znanje mogoče podajati v obliki kuharskih receptov.

Še glede "velike večine klimatologov": nekoč so v nacistični nemčiji objavili knjigo z naslovom "Sto fizikov proti Einsteinu"; ko so Einstena novinarji vprašali kaj pravi na to, je rekel: "Zakaj sto? Če nimam prav, je eden dovolj."

“Da bi izvedeli, moramo članek prebrati, vendar je iz njega težko razbrati rdečo nit.”

V naslovu lepo piše: "CO₂ ni kriv". Ampak to je najbrž rdeča cunja in ne nit...

“Od številnih drugih prispevkov se njegov razlikuje v tem, da veliko računa, a kar kmalu postane jasno, da gre za precej standarden trik, t. i. zaslepljevanje z znanostjo.”

Ne upam si niti pomisliti kako bi se me lotil g. Dolinar če ne bi ničesar računal!

Izračuni, ki sem jih opravil med večletnim ukvarjanjem s klimatologijo so preobsežni tudi za "pravi" znanstveni članek (brez skrbi, nimam nobene ambicije da bi jih objavil). Enačbe, ki sem jih podal v članku so le tisto najnujnejše brez česar ni mogoče razumeti temeljnih izhodišč.

Matematike se ni treba bati, ta je verjetno edini racionalni produkt človeškega uma. Vendar sama matematika ni problem, tudi če komu simbolično izražanje ni domače.

Da to pojasnim moram povedati nekaj, kar sicer mnogi dobro vemo, a vedno znova pozabljamo (in ljudje ki si z znanostjo služijo kruh niso pri tem nobena izjema): če želimo nek problem znanstveno obdelati, moramo najprej postaviti ustrezen model realnosti; ta model mora biti kar se da preprost, da lahko enačbe rešimo v nekem končnem času, ob omejenih sredstvih, ki so nam na voljo, vendar ne še bolj preprost! Znanost se pač ukvarja z modeli realnosti, in ne realnosti same; znanost se tudi ne ukvarja s problemom resnice (to je domena filozofije), še manj pa Resnice (ta je v domeni religije). Zato je modeliranje realnosti izredno pomembna veščina, od kakovosti modela in od tega kaj smo namenoma izpustili je odvisen tudi rezultat.

A ko na osnovi analize delovanja modela končno pridemo do rezultata, je treba vse skupaj ustrezno interpretirati v skladu s dosedanjim znanjem, ter potem v tej luči za nazaj ovrednotiti kakovost uporabljenega modela (tega pač ni možno narediti vnaprej!). Tako v modeliranju kot tudi v interpretaciji rezultatov se vedno skrivajo neštete pasti, ki lahko pripeljejo do nenamernih napak, ter ravno tako neštete možnosti za manipulacije!

Za hec bom kasneje skušal nekoliko podrobneje spregovoriti o gravitacijskih vplivih na klimo, brez uporabe ene same formule. Me prav zanima kako bo to všeč g. Dolinarju!

“Teoretični uvodi so še kar pravilni, a kar hitro se v razpravo prikradejo izjave, ki zavajajo.[2]”

V opombi [2] gre za trditev da koncentracija CO₂ narašča kot posledica naraščanja temperature in ne obratno. Trditev ni na mojem zeljniku zrasla. Če bi bil jaz v IPCC, bi denimo tiste grafe zgodovinskega poteka temperature ozračja in koncentracije CO₂, ki so jih pridobili iz debelih plasti Antarktiškega ledu pri ruski raziskovalni postaji Vostok skirl nazaj še globje pod led. Nenazadnje tudi IPCC trdi da so naravni procesi taki, toda potem obrnejo ploščo in pravijo da so človeški izpusti CO₂ vzrok dodatnega dviga temperature, zaradi česar se potem še poveča naravni CO₂, kar spet dviga temperaturo, in tako v krog.

Zato je pomembno pokazati da CO₂ nima dovolj širokega sevalno-absorpcijskega spektra in je njegov vpliv v primerjavi z vplivom vode (v vseh agregatnih stanjih) neznaten.

“Znanstvenik Trenberth je naredil celovito študijo energijskih tokov, ki so prikazani na sliki 1 (v Marganovem članku je to slika 8). Margan ga kar tako mimogrede poskuša diskreditirati, češ da je naslov skice napačen, vendar diskreditira kar samega sebe (le zakaj energijskih tokov ne bi smeli ponazoriti z močjo?). A to sploh ni pomembno. Pomembno je to, da številkam o energijskem toku preprosto ne verjame oz. se mu zdijo nenavadne.”

Osnovna težava Trenberthovega prikaza je dobrim delom tudi v navedenih enotah.

Energija je pač moč pomnožena s časom delovanja moči, E=P×t, toda moč P se spreminja v zelo širokem razponu. Na Trenberthovi sliki je delovanje sončnega sevanja časovno povprečeno, in sicer vstopna moč 1366 W/m² se zaradi rotacije zemeljske oble porazdeli kot cos²(φ), kjer je φ kot pod katerim padajo sončevi žarki na površje, čez noč pa je nič, zato je vstopna moč v povprečju le 1/4 sončeve sevalne moči. Toda po drugi strani sevanje zemeljskega površja in atmosfere ni ustrezno povprečeno glede na dan in noč, pač pa je prikazano kot konstantna srednja vrednost, izračunana na osnovi neke domnevne povprečne temperature, kar je seveda narobe. To je takoj mogoče videti pri razmerju deležev sončnega sevanja na površju zemlje (le 161 W/m²) in sevanja atmosfere nazaj proti površju, ki po Trenberthu znaša neverjetnih 333 W/m², torej le 8W/m² manj kot je celotno sončno sevanje zunaj atmosphere (341W/m²)! Poleg tega površje, potem ko odda 17W/m² termičnnim tokovom in 80W/m² latentni toploti zaradi razlike med izparevanjem in kondenzacijo vode, še vedno seva celih 396W/m², ali 25W/m² več kot je celotno povprečje sončnega sevanja pred vstopom v atmosfero!

Naj verjame kdor hoče, termično ravnovesje gor ali dol.

Prepričan sem da do teh nenavadno velikih številk prihaja ravno zaradi neustreznega časovnega povprečevanja. Žal tega v svojem članku nisem dovolj dobro poudaril.

“Je Margan našel študije, ki Trenberthu nasprotujejo? Citatov ni. Je napravil svoje izračune oz. meritve in ugotovil, da se ne ujemajo?”

Študij je bilo objavljenih že ogromno. Svoje izračune sem naredil tako na osnovi fizikalnih zakonitosti, kot tudi na podatkih dostopnih na straneh ameriške agencije NASA. Kot primer in kot pojasnilo k nekaterim izračunom si G. Dolinar in tudi ostali zainteresirani lahko ogledajo kratek prikaz Planckovega zakona sevanja, http://www-f9.ijs.si/~margan/CO2/Planckov_zakon_sevanja.html, link je tudi v mojem članku. A tudi to je le drobec opravljenih analiz.

“Še več, povsem jasno je, da Margan članka, od koder izvira slika, sploh ni prebral.”

Šlamperaj da je kaj! Res je, članek sem le preletel po diagonali, pa še ta je bila bolj poševna. Moja napaka. Čeprav ni nujno pojesti cel krožnik juhe da ugotoviš da ni slana, zadostuje le žlička, od znanstvenika se seveda pričakuje temeljitost tudi v podrobnostih, kjer se ponavadi skriva hudič.

“Prav tako ne bi smelo biti presenečenje, da Zemljino površje seva več energije, kot jo zadane sevanje Sonca v celoti (397 enot proti 341), saj ima Zemlja na srečo višjo temperaturo, kot bi jo imela ob sevalnem ravnovesju brez atmosfere.[8] Številke torej v grobem niso presenetljive.”

Upam da nam g. Dolinar s svojo izjavo “...da Zemljino površje seva več energije, kot jo zadane sevanje Sonca v celoti...” ne skuša dopovedati da Zemplja predstavlja perpetuum mobile prve vrste!

Problem sem že pojasnil pri razpravi okrog Trenberthove slike, in tudi v samem članku, vendar je nujno ponoviti: moč sončnega sevanja zunaj atmosfere je 1366 W/m² (po novejših meritvah celo manj, 1361 W/m²), med tem ko je tistih 341 W/m² (~1366/4) le dnevno+nočno povprečje! Od teh 1366 le 644 W/m² opoldne jasnega dne na ekvatorju, oziroma povprečno 161 W/m², doseže zemeljsko površje in gre neposredno v sevalno toploto. Za razliko od sončnega sevanja je zemeljsko sevanje izračunano in povprečeno na drugačen način, upoštevajoč domnevne povratne atmosferske učinke ("positive feedback"), ta učinek pa seveda v tej obliki ne obstaja, temperatura ozračja z višino pada približno linearno vse do stratosferske inverzije (le v posebnih primerih nastopi inverzija nižje, denimo v Ljubljani je pogosto že na 300m nad tlemi), kar pomeni da je transport toplote enakomeren, ni nekih posebej toplih višjih plasti zraka.

Poleg tega, sevanje Zemlje je izpeljano na osnovi ocenjene povprečne temperature, ni neposredno izmerjeno, ker sateliti poleg temperature površine kontinentov lahko izmerijo le temperature zgornje plasti oblakov in oceanov, kar vnaša znatno nezanesljivost v satelitske meritve. To pomeni da so številke na desni strani slike pridobljene z "učenim ugibanjem", kar samo po sebi ni narobe, narobe pa je da številke krepko presegajo one na levi strani slike.

V vsakem primeru pa ni prav da ene količine povprečiš na en način, druge pa na drugi, zato ker je pač tak izračun lažji.

“Treba se je namreč le vprašati, ali klimatologi dejansko trdijo, da toplogredni plini grejejo površje Zemlje in oceane.”

Natanko to trdijo, pa ne le v močno poenostavljenih poročilih za množične medije. Žal.

“V pogovornem jeziku velikokrat rečemo, da neka stvar greje, čeprav ta stvar nima izvora toplote. S takim primerom se srečujemo vsak dan: obleka.”

Če bi IPCC to trdil, bi njihovi izračuni zgledali precej drugače! Analogija z obleko ni ustrezna, učinek tople grede sem že pojasnil v članku na primeru parkiranega in zaprtega avtomobila, tega učinka v odprti atmosferi ne more biti, in tega nima smisla ponavljati.

“Površje v atmosfero izseva 396 enot, od atmosfere pa nazaj prejme 333 enot. Energijska bilanca je torej negativna, kar je povsem v skladu z drugim termodinamičnim zakonom.”

Dajva se zresnit, g. Dolinar! "Energijska bilanca" je lahko le vsota vseh števil na sliki, ne le dveh. Nujno se je vprašati odkod zemeljsko površje dobi toploto.

Toplota notranjosti Zemlje je zanemarljiva ker je zemlja dober izolator, tisto malo lave kar privre na površje je vpričo velikosti zemeljskega površja zanemarljivo (učinki večjih vulkanskih izbruhov niso zanemarljivi in so vedno ohlajevalni, a to je že zgodba zase). Če je povprečje vstopne energije manjše od povprečja izstopne, tudi ogrevanja ne more biti. Akumulirana toplota je sicer mnogo večja od vstopne in izstopne toplote, toda to pomeni le da se učinek kratkoročnih sprememb pozna z določeno zakasnitvijo. Pa še to: časovno zamaknjen učinek po absolutni velikosti ne more presegati velikosti motnje, ki ga je povzročila.

Priporočam ogled:

Prof. Murry Salby in Hamburg: http://www.youtube.com/watch?v=2ROw_cDKwc0&feature=player_embedded

“... »Žal so barvno lestvico na desni sliki za izsevano moč izbrali nekoliko nerodno in je težko na oko oceniti deleže prehodnih območij.« Kako je torej Margan dobil te vrednosti, če ne na oko? Opis tega postopka ali vir namreč ni naveden.”

Ne morem verjeti, da g. Dolina ni nikoli uporabljal vsaj Adobe PhotoShopa ali kakega podobnega programa za obdelavo in analizo grafike, da ne omenjam možnosti, ki jih omogoča program Matlab (The MathWorks), ki ga najbolj pogosto uporabljam. Rahlo nerodno je le dejstvo, da nisem imel na voljo originalne slike, pač pa le PNG format objevljen na spletu, znano pa je, da pretvorba med različnimi grafičnimi formati vpliva deloma na barvne odtenke.

“Po še nekaj cvetkah – med drugim je tudi jasno, da Margan ne loči vremena od podnebja[10] (glej »Računalniško modeliranje klimatskih procesov«) ...”

V tem delu omenjam res veliko različnih reči, zato mi iz tega stavka in opombe [10] ni jasno na kaj g. Dolinar misli. Zato ne morem niti uganiti na osnovi česar je izpeljal tak sklep, zlasti ker sem na drugem mestu v članku izrecno zapisal, da kadar govorimo o podnebju nima smisla obravnavati obdobij krajših od 33 let (~3 sončeve cikle). Jasno pa je, da bi od res dobrega računalniškega modela pričakovali tudi ustrezno natančne kratkočasovne in dolgočasovne napovedi.

“... pridemo do prav shizofrenega dela, kjer opisuje Scafettovo »teorijo«. .... Po Marganovi logiki so plimske sile Sonca na Zemljo velikanske, Lune na Zemljo pa malenkostne.”

G. Dolinar je (najbrž ne namenoma) zamešal nekatere gravitacijske učinke. Sicer je res možno razumeti,da ponujam Scafettovo teorijo kot "alternativo", a le če beremo prehitro in površno. Scafetta ne navaja vzrokov za klimatske spremembe, temveč le ugotavlja določene periodične korelacije v ~60-letnih oscilacijah, zlasti pojavov južnopacifiških (El Niño – La Niña) in severnoatlantskih oscilacij, ki so posledica sprememb v aktivnosti Sonca določeno s povprečnim številom sončnih peg, ter korelacijami orbitalnih period Jupitra in Saturna. Na podlagi teh korelacij Scafetta podaja tudi napoved za prihodnje temperaturno povprečje, ki se razmeroma dobro ujema s svojevrstno stagnacijo v globalnem segrevanju, kot jo zaznavamo vse od leta 1998. Korelacija je sicer včasih indikacija, da bi utegnili biti določeni pojavi povezani in se splača pogledati če je to morda res, toda vzročno-posledično povezanost je treba dokazati, korelacija sama ni dokaz.

Opis "mehanizma" vpliva prek gravitacije pa je moj (vendar ne izključno moj!) poskus najti manjkajoče povezave. Žal pa sem spet storil napako in zadevo prikazal preveč poenostavljeno, ker nisem želel bralcev moriti s gravitacijskimi multipoli. Kakor pravi stric Albert, v znanosti si prizadevamo pojave obravnavati kar se da preprosto, toda ne še bolj preprosto! Če zadeve preveč poenostaviš hitro prideš do točke, ko je razlaga povsem napačna.

Morda je v tem poenostavljenju razlog za narobe razumljen vpliv plimovanja kot ga je dojel g. Dolinar. Vsekakor ne gre zameriti g. Dolinarju da ne pozna teorije gravitacijskih multipolov, te ne poznajo tudi mnogi fiziki, kaj šele klomatologi.

Torej gravitacijski multipoli: Gravitacijsko polje kot se ga učimo v osnovni šoli

pripada gravitacijskemu monopolu, kjer intenziteta polja pada s kvadratom oddaljenosti od mase, ki polje povzroča. Toda zaradi orbitalne dinamike do izraza pridejo tudi komponente s potenco višjo od druge: gravitacijski dipol denimo razteguje telesa v elipsoid (ki ga opažamo tudi na Zemlji s pojavi plime in oseke), gravitacijski kvadrupol pa deformira planet v ovoid (jajce, po domače), in gravitacijski oktupol deformira planet v štiri različno velike izbokline, ki pa so po velikosti precej manjše od tiste pri kvadrupolu. Še višje potence pa lahko zanemarimo (vasj pri hitrostih in oddaljenostih planetov v sončnem sistemu).

Seveda, kar velja za planete, velja tudi za Sonce, tudi Sonce čuti podobne plimne deformacije (pa ne zaradi Zemlje in Lune, kot je narobe dojel g. Dolinar). Treba pa je poudariti da je elipsoid simetričen, zato se vpliv dipola hitro izpovpreči, ovoid pa ni simetričen, zato kvadrupol ima bistveno večji vpliv. Toda ne neposredno: vpliv Jupitra in Saturna na plimne sile na Soncu je posreden, in sicer preko popačitve Venerine orbite (Merkur je premajhen, Zemlja pa je že predaleč od Sonca). In res, v časovni odvisnosti števila sončnih peg opazimo poleg osnovne 11-letne periode (ki približno ustreza obhodni dobi Jupitra) ter manj izražene 29-letne periode (Saturn) in ~60-letne (sistem Jupiter-Saturn) tudi spremembe, ki se dobro ujemajo z Venerinim obhodnim časom (~190 zemeljskih dni).

Skratka, sevalna aktivnost Sonca se spreminja v odvisnosti od orbitalne dinamike planetov, ker ti vplivajo na prerazporeditev mase Sonca in s tem na pritiske in pretoke snovi, ter intenziteto magnetnih polj v njegovi notranjosti.

Naj bo to dovolj za sedaj. Več o gravitacijskih multipolih najdete tudi v Wikipediji.

“Manj oblakov, bolj vroče … razumeš?”

G. Dolinar skuša s trivijaliziranjem ustvariti vtis da gre za neumnost. Prav bi bilo, ko bi tako početje, nedostojno pravega skeptika, ostro kaznoval, pa ne bom, ker bi tako pri nekaterih bralcih ustvaril občutek, da je g. Dolinar s kritiko zadel, dejansko pa je v celotnem odstavku pod tem podnaslovom udaril mimo.

Seveda se lahko ustvarijo pogoji, ko oblačnost upočasni odtok toplote z Zemlje. Ravno ob koncu novembra smo imeli prilike opazovati temu primerne kontrastne razmere: jasni noči (-5°C) in jasnemu dnevu (+9°C) sta sledila oblačna noč (-1°C) in dan (+2°C). V prvem primeru so odstopanja velika, toda tudi povprečje je višje kot v drugem. Za zmanjšanje razlike med dnevom in nočjo v drugem primeru pa je seveda dramatično poskrbela voda, ne CO₂ in ne drugi atmosferski plini. Ampak, saj mora biti tudi g. Dolinarju jasno, da Zemlja dobiva toplotno energijo samo s Sonca; da so oblaki obsijani s soncem beli in svetli, torej dobro odbijajo svetlobo v širokel spektru; in da zatorej manj oblakov na daljši rok pomeni toplejše podnebje.

Kar velja za vreme, mora veljati tudi za klimo, ki je le dolgočasovno povprečje vremena. Povezava med oblaki (oziroma vodo v vseh njenih agregatnih stanjih) in klimo je znana, tu ni veliko za dodati, le da IPCC to povezavo načrtno minimizira v prid CO₂ (in sicer prek že omenjene a neobstoječe "pozitivne povratne zanke").

Nastanek oblakov pa je druga zgodba, kjer veliko podrobnosti še ni razjasnjenih.

Kondenzacija pare v kapljice in mikrokristalčke, ki jih narazen drži elektrostatični naboj je proces za katerega so nujna kondenzacijska jedra, torej določene neenakomernosti v porazdelitvi molekul vodne pare in njihove električne polarnosti. Take nepravilnosti lahko vnaša denimo prah ali močno ionizirane molekule drugih plinov, zlasti SO₂ (žveplov dioksid). Ionizaciji pripomore tako UV sevanje Sonca kot tudi visokoenergijski kozmični delci. Vprašanje je le na kakšen način in v kolikšni meri. Ko sem svoj članek pripravljal so se zdeli prvi rezultati eksperimenta CLOUD v CERNu obetavni, celo revija Nature (Vol. 443, 14 September 2006) je objavila odmevni članek "A Cosmic Connection", in kasneje tudi "Role of sulphuric acid, ammonia and galactic cosmic rays in atmospheric aerosol nucleation" (Vol. 476, 25 August 2011, p.429); danes pa ne toliko, čeprav je treba pripomniti da so v tem času izločili le nekaj mehanizmov, ki smo jih imeli za najbolj verjetne, a še zdaleč ne vseh, veliko je treba še raziskati.

Eksperiment CLOUD se nadaljuje, nič še ni dokončno določeno.

“V grobem sem izpostavil tri Marganove kritike AGS in pokazal, da tudi tista, ki si pogojno zasluži naziv znanstvena, nikakor ne more razložiti vsaj zadnjih dobrih tridesetih let globalnega segrevanja.”

V zadnjih ~50 letih se je globalna temperatura povečala za okoli 0.5°C, od tega pa zadnjih ~15 let kaže znake rahlega padanja, čeprav koncentracija CO₂ še naprej nespremenjeno narašča: "If you cannot explain the 'pause' you cannot explain the cause..." http://hockeyschtick.blogspot.com/2013/11/alarmist-climate-scientists-have-abused.html

Priporočam tudi ogled tele strani: http://hockeyschtick.blogspot.com/2013/11/the-sun-explains-95-of-climate-change.html

“...in je v članku polno formul, ki jih ne razumete.”

Vse matematične relacije sem skušal bodisi narisati, bodisi besedno pojasnti. Morda bi lahko naredil še več in bolje, a potem bi najbrž izgubil vse niti, ne le rdeče.

“Ne bodite presenečeni, če boste ugotovili, da so [citirani] članki objavljeni v revijah dvomljivega slovesa ali pa navedbam sploh ne pritrjujejo.”

Revija Nature zagotovo nima dvomljivega slovesa, vendar če poskusite tam objaviti nekaj kar se ne ujema z uveljavljenim mnenjem skladnim s trditvami IPCC, ne bo vam uspelo. Toliko o znanstveni korektnosti uredništva nekaterih uglednih revij.

Sicer pa sem nekatere članke navedel zato, ker obravnavajo določeno tematiko širše kot je ponavadi predstavljena v medijih, ne pa ker naj bi v vseh podrobnostih potrjevali moja stališča. Če bi izbral le citate skladne z lastnim videnjem, ne bi bil nič boljši od vodstva IPCC in bi me g. Dolinar lahko upravičeno obdolžil selektivnega citiranja.

“Margan svoj članek zaključi z začudenjem, da nekaj argumentov, ki jih je uporabil, ne najde na Wikipediji. Na samem koncu beremo: »Mar gre res za tako skrivnost? Človek se včasih vpraša …« Ta elipsa najbrž pomeni, da je jasno, da je v ozadju neka zarota. Mi si pa mislimo svoje.”

Tukaj res nisem bil dovolj jasen: pričakovanja se nanašajo na fizikalne procese, ne pa na taka ali drugačna stališča do globalnega segrevanja. Kljub temu, želel bi si da bi šlo za zaroto, potem bi lahko le zamahnil z roko, in se ukvarjal z bolj zabavnimi vsebinami.

Simptomatično pa se mi zdi, da g. Dolinar niti z besedo ne omenja slike 15 v mojem članku, kjer so navedeni absorpcijski spektri posameznih plinov v zemeljski atmosferi. Prav tako ne omenja ne opisa slike ne sklepov ki jih na tej podlagi izrečem, čeprav gre pri tem za temeljne zakonitosti od katerih je po eni strani odvisna klima, po drugi strani pa presoja ali so napadi na CO₂ utemeljeni ali ne. Pa ne da tega fizikalnega problema nihče ne razume ali ne jemlje resno?

In za konec naj zaključne odstavke g. Dolinarja komentiram še z drugega vidika. Ko sem začel pisati svoj članek sem nekaj časa tehtal ali naj ga naslovim z "Obtožujem!", kar bi bilo povsem v skladu s mojim mnenjem o ravnanju IPCC, toda tega nisem storil, ker bi bilo videti pretenciozno in bi nakazovalo kot da se želim postavljati kot nekakšen slovenski Emil Zola, to pa bi vpričo mojega literarnega opusa bilo videti naravnost smešno. Da tako ambicioznega naslova le nisem dal, pa je prevagnil en drug, mnogo pomembnejši razlog.

V znanosti so se glede nekaterih temeljnih načel, ki jih je izrecno izpostavil filozof Karl Popper, uveljavili določeni standardi, tudi glede dokazovalnega postopka. Popper pojasnjuje, da ni mogoče dokazati da nekaj ne obstaja, temveč le da nekaj obstaja. Tako teža dokazovalnega postopka pada na pleča tistega, ki zatrjuje da obstaja neka vzročno-posledična zveza. Zato sem dal članku naslov "CO₂ ni kriv!" in se tako postavil v položaj obrambe proti obtožbam IPCC. Če se lahko pravniško izrazim to pomeni, da sem kot advokat obrambe dolžan pri sodnikih in poroti pobuditi le razumen dvom ("reasonable doubt"), ter pokazati da ima IPCC kot tožnik v rokah le posredne indikacije in šibke korelacijske okoliščine, kar bi vsak sposoben ameriški odvetnik spodbijal z: "Objection, Your Honor, circumstantial evidence!".

Seveda g. Dolinar kot deklarirani skeptik vse to zagotovo ve, od mene pa vseeno zahteva dokaze. Kljub temu se mi zdi, da mi je uspelo na dovolj poljuden a znanstveno korekten način jasno pokazati zakaj obtožbe IPCC ne zdržijo trezne presoje.

Tako, zaključne govore tožilstva in obrambe smo imeli, in porota je zunaj, toda odločitve porote ne bo nihče upošteval, proces se bo nadaljeval na višjih instancah in tudi vračal na nižje v ponovno presojo še dolga leta. Naj bo sodba taka ali drugačna, znanost ni stvar večinskega soglasja, ali glasovanja, ali demokracije, in tudi narodna modrost da je resnica najbrž nekje vmes v primeru znanosti ni uporabna. Znanost je izključujoča, zato je mnogi ne marajo. Celo nekateri znanstveniki se radi skrijejo za večinskim soglasjem, da se ne izpostavljajo po nepotrebnem, v strahu pred izgubo virov financiranja svojih raziskav, ali kar službe! Mene to ne skrbi, ker uživam svojevrstno zaščito ženevskega "podzemlja": dokler moja elektronska vezja vgrajena v detektor ATLAS v CERNu delujejo po zahtevah, nikomur od mojih nadrejenih ni mar kaj pišem o klimatologiji ali o čemurkoli drugem, razen če pri tem ne bi ravnal v skladu z znanstveno etiko.

Erik Margan, 7.12.2013.

(poslano uredništvu portala skeptik.si 9.12.2013.)