![LUGOS [navigacijska vrstica]](../../../x/banner4.gif){kind=small}
|
* 1. Uvod
* 2. Lastni razvoj * 3. Rešitve v SLO * 4. Slike |
Vzporedni računalniki v Sloveniji -
|
|
* 1. Uvod
* 2. Lastni razvoj * 3. Rešitve v SLO * 4. Slike |
Vzporedni računalniki v Sloveniji -
|
Simon Vavpotič
SGI-jeve sisteme v slovenskih znanstvenih krogih kar pogosto zasledimo. To ne preseneča, še posebej, ker so fakultete in inštituti pred leti kupili veliko grafičnih postaj, med računalniki pa je tudi nekaj zmogljivejših strojev. Po besedah Vladimirja Makuca naj bi bil med računalniki, ki so namenjeni izključno za znanstveno rabo, trenutno najbolj zmogljiv SGI Power Challenge L na inštitutu Jožef Stefan. Sicer so precej računalnikov prodali tudi kot datotečne strežnike poslovnim uporabnikom. Med njimi so največji Telekomov 8-procesorski strežnik, v katerem teče zbirka podatkov Informix, 6-procesorski računalnik podjetja Magistrat International in računalnik, ki ga jedrska centrala Krško uporablja v svojem simulatorju. Vsi drugi stroji so manjši z do štirimi procesorji, v njih pa večinoma tečejo Oraclove zbirke podatkov; kar je posledica velikega cenovnega preskoka med štiriprocesorsko in več kakor štiriprocesorskimi arhitekturami.
Še več je grafičnih delovnih postaj z enim ali dvema procesorjema. V te stroje je SGI v začetku vgrajeval MIPS-ove procesorje, danes pa jih je že nadomestil z Intelovimi Pentiumi III Xeon. Čeprav bi marsikdo pomislil, da gre za čistokrvne PC-je, le ni tako. Računalniki iz družin Silicon Graphics 320 in 540 Visual Workstation imajo vgrajen tudi močan grafični pospeševalnik Cobalt, ki ga v običajne PC-je ni mogoče vstaviti. Zato v računalnik SGI ni mogoče namestiti DOS-a, lahko pa namestimo Windows NT 4.0, Windows 2000 ali Linux. Razlog tiči v posebnem vodilu, ki omogoča prenose podatkov med krmilnikom pomnilnika in glavnim pomnilnikom (do 2 GB) s hitrostjo 3,2 GB/s, kar je šestkrat več od vodila AGP 2x. K hitrim prenosom podatkov odločilno pripomoreta tudi dve 64-bitni vodili PCI s po tremi razširitvenimi vtiči in soprocesor za vhodno-izhodne prenose. Soprocesor omogoča kar 12-krat hitrejše prenose podatkov od 32-bitnega vodila PCI v klasičnih PC-jih. Računalniki že vsebujejo tudi priključke: S-video in sestavljeni (composite) video, ki omogočata učinkovito zajemanje in predvajanje videa (PAL in NTSC) v zapisu MJPEG, hitri 100-megabitni Ethernet, priključke za zajemanje in predvajanje zvoka ter dve vtičnici USB. Čeprav je priložena tudi plošča z Windows 2000, to vsekakor ni računalnik za pisarniško delo, o čemer zgovorno priča tudi njegova cena, ki se giblje med 3000 in 6000 dolarji. Ko smo že pri Intelovih procesorjih, je prav, da omenimo še družino od 1- do 4-procesorskih strežnikov SGI 1400L s procesorji Pentium III Xeon in do 4 GB pomnilnikom, ki so namenjeni predvsem internetnim namenskim programom pod operacijskim sistemom Linux.
Vsi večji računalniki s procesorji MIPS R10000 in R12000 ter operacijskim sistemom IRIX 6.5 sodijo v dve družini Origin, za kateri je značilna večprocesorska arhitektura ccNUMA in simetrično multiprocesiranje. Pri računalnikih Origin 200 je še posebej zanimiva možnost povezava CrayLink, ki mogoča preprosto gradnjo 4-procesorskega računalnika iz dveh dvoprocesorskih. Z njo si lahko štirje procesorji fizično delijo ves razpoložljiv pomnilnik (od 4 GB) v dveh pokončnih ohišjih. Prav tako so podvojene vse druge možnosti razširitev, kot so dodatni diski in vhodno-izhodne kartice. Za tiste, ki potrebujejo večji računalnik, je primerna večprocesorska arhitektura Origin 2000, v kateri je osnovni gradnik 2-procesorsko vozlišče z do 4 GB pomnilnikom SDRAM z zaščitnim kodiranjem ECC in štirikratnim prepletanjem. Vozlišča so med sabo povezana z omrežjem hiperkocka (večrazsežna kocka), ki ima v najmanjšem računalniku le 4 oglišča (kvadrat), v največjem pa kar 256. To je dovolj za priklop 512-ih 64-bitnih procesorjev MIPS R10000 ali R12000 s skupaj 1 TB pomnilnikom in kar 712 TB diskov. Tako velikega računalnika pa ne bi bilo mogoče zgraditi brez povezav CrayLink, ki lahko medsebojno povežejo do 64 ohišij, velikosti dveh velikih stolpov s po štirimi procesorskimi vozlišči. Omenimo še, da je enako tehnologijo uporabil SGI tudi za izdelavo superračunalnika ASCI Blue Mountain, pri katerem so 48 128-procesorskih računalnikov povezali v multiračunalnik. Pa grafika? Čeprav je veliki računalniki v glavnem ne potrebujejo, saj z njimi delamo prek zmogljivih grafičnih terminalov, je za najzahtevnejše namenske programe na voljo tudi ta možnost. Vgradimo lahko grafično cev ali trirazsežni grafični pospeševalnik in se na ta način izognemo zakasnitvam v krajevnem omrežju pri uporabi terminalov.
IBM je med največjimi svetovnimi proizvajalci računalnikov in programske opreme. Prisoten je v vseh segmentih: od majhnih osebnih računalnikov in delovnih postaj do srednjih in velikih računalnikov ter superračunalnikov. Sodeluje tudi pri projektu ameriške vlade ASCI, katerega cilj je postopna gradnja vedno zmogljivejših superračunalnikov (do 100 TFLOPS), s katerimi lahko znanstveniki simulirajo učinke jedrskih orožij. Projekt je sprožil sam predsednik ZDA Bill Clinton, potem ko je 24. septembra 1996 podpisal sporazum o prepovedi izvajanja jedrskih poizkusov.
Skupaj z računalniki ponuja IBM še pestro programsko opremo: od lastnega operacijskega sistema AIX tipa UNIX do raznovrstnih znanstvenih (kemija, fizika, strojništvo, napovedovanje vremena ...) in poslovnih programov. Ni odveč omeniti, da njihovi računalniki krmilijo tudi največji pospeševalnik delcev na svetu, CERN. Pomemben del ponudbe je predvsem v segmentih velikih in srednjih računalnikov, namestitev, svetovanje pri uporabi in vzdrževanje računalniške opreme pri uporabniku. V zadnjem času to uspešno filozofijo s projektom ,,Ko računalnik pride na dom`` prenašajo celo v tržni delež osebnih računalnikov.
Po besedah predstavnice IBM Slovenija, dr. Jane Babnik Gomišček, slovenskemu trgu ponujajo vso najsodobnejšo tehnologijo, tudi tisto, ki bo vgrajena v enega najzmogljivejših superračunalnikov na svetu, ASCI White Option, ki bo nasledil trenutno drugega na lestvici TOP500 (www.top500.org), ASCI Blue-Pacific. Velikost in zmogljivost računalnika sta seveda odvisni od višine finančnih sredstev, ki jih je bodoči uporabnik pripravljen zanj nameniti. Omeniti velja tudi to, da je programska oprema za delovne postaje, srednje in velike računalnike iz družine RS6000, ki je namenjena tako znanstvenim kakor poslovnim programom, pretežno združljiva. Zato za več denarja dobimo le zmogljivejši sistem, njegova funkcionalnost pa je odvisna od programske opreme. Sicer je družina računalnikov RS6000 zelo pestra. Najcenejše so do 4-procesorske delovne postaje z do 1 GB glavnim pomnilnikom in 345 GB notranjih diskov, ki jih poganjajo 32-bitni PowerPC-ji 604e, nekoliko zmogljivejše stroje z do 16 GB pomnilnikom pa do štirje 64-bitni procesorji POWER3-II. Večje računalnike, ki jih že lahko uvrščamo med srednje z do 24 procesorji, poganjajo 64-bitni RS64 III. Največji med njimi, R5S 6000 S80, s tehnologijo simetričnega multiprocesiranja (SMP) ima lahko kar 64 GB glavni pomnilnik in za 873 GB notranjih diskov. V omenjene računalnike lahko vgradimo tudi do 4-procesorske grafične pospeševalnike iz družine GXT. Vse je precej več od trenutnih potreb slovenskih podjetij in dosega številnih slovenskih znanstvenih ustanov, ki se morajo zaradi pičlo odmerjenih finančnih sredstev pogosto zadovoljiti s cenejšimi rešitvami; nekaterim pa IBM Slovenija pomaga z donacijami strojne opreme. Številni znanstveni programi pa v primerjavi s poslovnimi pogosto ne zahtevajo dodelane programske opreme in zanesljivosti, ki jo brez doplačila omogočajo vsi računalniki iz družine RS6000: rezervni napajalniki, pomnilnik po standardu ECC (Error Correction Code) s po osmimi dodatnimi biti za odkrivanje in odpravo napak na vsakih 32 podatkovnih bitov in možnost menjave posameznih komponent brez zaustavitve računalnika. Zato ne preseneča, da v Sloveniji med znanstvenimi programi prevladuje ,,garažna praksa``.
Večprocesorskim sledijo veliki multiračunalniki RS 6000 SP (simetrično procesiranje), sestavljeni iz do 512 (več s posebnim naročilom) procesnih vozlišč, od katerih ima lahko vsako od dveh do 8 procesorjev (PowerPC, P2SC, ali POWER3), 16 GB pomnilnik in do 946 GB notranjih diskov. Povezani so z zmogljivim krajevnim omrežjem po najrazličnejših standardih, kot so: omrežje z žetoni, vse vrste Etherneta (10, 100, 1 GB/s), 100 Mb/s FDDI, ATM itn. Vsa omrežja imajo obliko vodila ali zvezde, če se kupec odloči še za stikalo. Slednja opcija omogoča hkratno komuniciranje več parov vozlišč, medtem ko lahko po vodilu hkrati komunicirata le dve. Na področju multiračunalnikov ponudbo dopolnjuje še družina NUMA-Q 2000 z zmogljivimi strežniki E330 in E410 z do 16 4-procesorskimi vozlišči s procesorji Pentium III Xeon z do 700 MHz delovnim taktom in največ 1 GB glavnim pomnilnikom. Celotni sistemi imajo lahko do 36 GB notranjih diskov in kar 582 TB zunanjih diskov. Arhitektura cc-NUMA pomeni, da posebni protokoli skrbijo za skladnost podatkov v predpomnilnikih procesnih enot, pomnilniški prostor pa je, v nasprotju z največjimi sistemi RS6000 SP, enoten in ga sestavljajo krajevni pomnilniki posameznih procesnih vozlišč.
V zadnjem času IBM v sodelovanju s številnimi ameriškimi univerzami razvija tudi cenene multiračunalniške sisteme. Tako je marca letos skupaj z univerzo v New Mexicu predstavil 1,5 milijona dolarjev vreden računalnik iz 256 dvoprocesorskih strežnikov Netfinity z operacijskim sistemom Red Hat Linux. Los Lobos naj bi potrditvah IBM-ovih predstavnikov zmogel kar 375 milijard operacij na sekundo, dovolj za 24. mesto na seznamu najhitrejših superračunalnikov na svetu.
Kot zanimivost povejmo še, da v vseh manjših večprocesorskih računalnikih iz družin RS6000 in NUMA-Q 2000 teče tudi operacijski sistem Linux, v NUMA-Q 2000 pa tudi Windows NT in 2000 (vendar ne tudi AIX). Za raziskovalce in razvijalce programske opreme je na voljo tudi grafično razvojno Visual Age.
In kaj od vsega naštetega uporabljamo v Sloveniji? Čeprav ima nekaj starejših srednjih IBM-ovih računalnikov za znanstvene programe tudi inštitut Jožef Stefan, prevladujejo podatkovni strežniki za banke in podjetja, v katerih teče poslovna programska Oracle, Microsoft SQL Server, ERP, SAP itn.
Hewlett Packard, podobno kakor vsi veliki proizvajalci računalnikov svojim kupcem ponuja manjše, srednje in velike računalnike. V majhne in srednje poleg svojih PA-RISC-ov že dolgo vgrajuje tudi cenene Intelove 32-bitne Pentiume. Programska oprema za te računalnike temelji na operacijskih sistemih Linux ter Windows NT in 2000. Zmogljivejši računalniki pa so zasnovani okoli 64-bitnih procesorjev PA-RISC in operacijskega sistema HP-UX tipa UNIX. Pri slednjem sta trenutno aktualni različici 10.20 in 11. Prvo nameščajo v najcenejše sisteme HP VISUALIZE B2000, drugo pa v vse druge računalnike. Seveda sta obe 64-bitni.
Sicer pri HP-ju svoje računalnike po zmogljivosti delijo na številne razrede, ki jih označujejo preprosto s črkami latinske abecede. Najcenejši in hkrati najmanj zmogljivi so računalniki iz razredov P in X, ki so zasnovani okoli Intelovih Pentiumov III s taktom od 600 do 800 MHz. Sodijo v večjo družino HP VISUALIZE, ki jo odlikuje močan grafični sistem VISUALIZE-fx. Slednji je bil prvotno razvit le za delovne postaje s procesorji PA-RISC, zdaj pa so ga priredili tudi za arhitekture z Intelovimi procesorji. Predstavnik podjetja Hermes Plus, d.d., Iztok Glušič, je povedal, da so grafični sistemi fx prirejeni izključno za HP-jeve delovne postaje in jih v klasične PC-je ni moč vgraditi. Gre za dokaj zmogljive grafične pospeševalnike 3D, ki vsebujejo od enega (fx) do šestih grafičnih procesorjev (fx-6) in do 128 MB grafičnega pomnilnika. Nova pa sta grafična sistema fx-5 in fx-10, ki sta že vgrajena v računalnike razreda P. Manj zahtevnim kupcem so na voljo tudi zmogljivejše grafične kartice za PC proizvajalcev ELSA in 3D Labs. Sicer se računalniki razreda X razlikujejo od cenejših iz razreda P predvsem po največjem glavnem pomnilniku 8 GB (namesto 768 MB). Po drugi strani si lahko tisti, ki potrebujejo 64-bitno arhitekturo ter prisegajo na HP-UX, omislijo katero od delovnih postaj s 552 MHz procesorji PA-8600 z od eno- do osemgigabajtnim glavnim pomnilnikom in enakim grafičnim sistemom. Takih računalnikov je v Sloveniji kar nekaj. Pri načrtovanju jih uporabljajo, denimo, v IskraTelu, Gorenju in tudi na nekaterih fakultetah. Na mariborski fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko skupina profesorja Zdravka Kačiča razvija sistem za razpoznavanje govora v okviru Siemensovega projekta za japonske železnice. Pri delu uporabljajo 4 HP-jeve računalnike z enim in dvema procesorjema.
Kaj pa več kakor dvoprocesorski računalniki? Iztok Glušič ocenjuje, da jih je v Sloveniji od 10 do 15. Pri Hermes Plusu so še posebej ponosni na 6-procesorska strežnika razreda K z visoko stopnjo razpoložljivosti, ki obema slovenskima operaterjema mobilne telefonije omogočata zaračunavanje opravljenih storitev. Čeprav večjih strežnikov HP, ki bi jih uporabljali za znanstvene programe v Sloveniji ni, vseeno povejmo, da je z nakupom ustreznih dodatnih komponent, predvsem enot za računanje s števili v plavajoči vejici, mogoče zgraditi zelo zmogljive računske stroje. V družini računalnikov HP 9000 sta dva razreda: N in V. Prvi vsebuje večprocesorske arhitekture z enim do osmimi 550 MHz procesorji PA-8600 ali 440 MHz (ali 360 MHz) PA-8500 in do 16 GB glavnim pomnilnikom, drugi pa velike večprocesorske računalnike z do 32 procesorji, ki jih lahko povežemo v multiračunalnik iz največ štirih takih računalnikov, kar je skupno 128 procesorjev in 128 GB pomnilnik. Povezave v multiračunalniku z arhitekturo ccNUMA omogočajo prenos do 3,84 GB na sekundo. V vsakem računalniku procesne enote dostopajo do skupnega glavnega pomnilnika prek omrežja s križnim stikalom (crossbar switch) HyperPlane (simetrično multiprocesiranje, SMP). Zato tu še posebej pridejo do izraza veliki 1,5 MB predpomnilniki, ki so vgrajeni v procesorja PA-8500 in PA-8600 in zelo zmanjšajo število dostopov do glavnega pomnilnika. Ker imajo procesorji PA-RISC Harwardsko arhitekturo, je predpomnilnik razdeljen na 1 MB del za ukaze in 512 kB del za podatke. Pomembno je tudi 256-kratno pomnilniško prepletanje, ki prav tako zagotavlja hiter dostop do podatkov v do 32 GB glavnem pomnilniku. Zanimiva podatka sta še odstotek letnega obratovalnega časa računalnikov, ki naj bi bil kar 99,95, in da bo računalnike iz družine HP9000 mogoče nadgraditi s procesorji IA-64.
In cena? 4-procesorski strežnik s procesorji PA-8600, 1 GB glavnim pomnilnikom in okrog 50 GB diskom naj bi bil po oceni Iztoka Glušiča vreden približno 15 milijonov tolarjev, strežnik z enakim številom Intelovih Pentiumov III, enako količino pomnilnika in enako velikim diskom pa približno polovico manj. To je kar velika naložba, ki si jo mnoge znanstvene ustanove in številna podjetja v Sloveniji težko privoščijo. Zato skušajo pri Hermes Plusu tovrstnim kupcem pomagati s kar se da ugodnimi cenami in s tem, da vzamejo v račun stare računalnike. Nekaj opreme vsakokrat ob novem letu tudi podarijo; lani za približno 30.000 dolarjev.
Za konec sem prihranil še zelo zanimivo vprašanje, kako poteka sodelovanje HP-ja z Intelom pri razvoju nove arhitekture IA-64. ,,Hewlett Packard in Intel sta pred več leti v razvoj stopila vsak s polovičnim investicijskim deležem, danes pa je razmerje že 70 % proti 30 % v korist Intela. To je tudi razumljivo, saj je HP prevzel povezovanje Itaniuma s HP-UX, Intel pa s 64-bitnimi Windows 2000, kar je veliko bolj zahtevno``, meni Iztok Glušič. Novi procesor je za HP pomemben, saj je prispeval znanje o procesorjih PA-RISC in osnovnih ploščah, Intel pa znanje o procesorjih Pentium (tipa CISC), ki jih vgrajuje v osebne računalnike. Tako bo Itanuim, katerega prvo prodajno različico pričakujemo konec letošnjega leta, most med svetom osebnih računalnikov in majhnih delovnih postaj ter velikih in srednjih računalnikov. Na to kaže tudi zadnja načrtovana različica procesorjev PA-RISC PA-8700, ki naj bi ji sledili procesorji z arhitekturo IA-64. Medtem so večjim proizvajalcem programske opreme že na voljo preizkusne različice računalnikov z Itaniumom, ki deluje na HP-jevi osnovni plošči.
Sunovi računalniki so slovenski strokovni javnosti, ki se ukvarja z znanstvenim računanjem, manj znani, zato pa zasedajo zelo pomembno mesto v telekomunikacijski strojni opremi. Zoran Štrbac, vodja strateškega trženja pri Marandu, meni, da so Sunovi strežniki prisotni v praktično vsej slovenski telekomunikacijski infrastrukturi, širijo pa se tudi na druga področja. Žal jih kot zmogljivih računskih strojev pri nas ne najdemo. V različnih inštitutih in laboratorijih fakultet so le manjše delovne postaje. Kljub temu se lahko pri Marandu pohvalijo s tem, da so lani inštitutu Jožef Stefan za preizkus možnosti znanstvenega računanja posodili 16-procesorski strežnik. Sicer je Sunova ponudba večprocesorskih visokozmogljivih strežnikov, ki so primerni tudi za znanstveno in tehnično računanje, dokaj pestra: od enoprocesorskih Sun Enterprise Ultra 5S in 10S, dvoprocesorskih Sun HPC 250, 4-procesorskih Sun HPC 450 ..., do največjih 30-procesorskih Sun HPC 6500 in 64-procesorskih Sun HPC 10000 s kar 64 GB pomnilnikom.
Za vse sta voljo enaka operacijska sistema Sunov Solaris in Linux. To je po besedah Zorana Štrbaca tudi poglavitna prednost pred tekmeci z več raznolikimi računalniškimi družinami z različnimi operacijskimi sistemi. Sicer je Sun znan po tem, da za svoje računalnike, razen operacijskega, zbirke razvojnih okolij, nekaj upravljalske programske opreme za nadzor telekomunikacijskih omrežij in StarOfficea (zbirke pisarniških orodij), sam ne proizvaja programske opreme. Lahko pa za njegove računalnike dobimo poslovne programe številnih znanih proizvajalcev.
Kljub temu Sun v zadnjem času posveča precej pozornosti tudi znanstvenim programom in multiračunalnikom. Novost so poimenovali Sunova farma za tehnično računanje. Posebna programska oprema omogoča predstavitev gruče računalnikov Sun Enterprise 420R z do štirimi 450 MHz procesorji UltraSPARC-II in 4 GB pomnilnik kot eno enoto v omrežju. Farma je namenjena za reševanje problemov v bioinformatiki, farmaciji, geologiji, računanju finančnih tveganj v ekonomiji itd. Zaradi sorazmerno nizke cene se zdi Sunovim strokovnjakom primerna tudi za specifične slovenske razmere.
Največji večprocesorski računalnik, ki ga lahko ponudijo pri podjetju Jabolko, je Applov 2-procesorski Power Mac G4. Vendar to še ne pomeni, da teh predvsem v ZDA priljubljenih računalnikov ni mogoče uporabiti za zahtevno znanstveno računanje. Podjetje CSP iz Massachusettsa je razvilo zanimivo tehnično rešitev za gradnjo multiračunalnikov z omrežjem Myrinet. Vsak procesni modul vsebuje štiri neodvisne računalnike z 256 MB pomnilnikom, povezane z omrežnim stikalom. Medsebojno lahko povežemo od 12 do 21 procesnih modulov. Multiračunalnik uporablja Terra Soft Solutionsovo distribucijo operacijskega sistema Linux. Black Lab Linux vsebuje tudi multiračunalniško programsko razvojno okolje, ki temelji na že omenjeni knjižnici MPI. CSP znanstvenim programom namenja še programski knjižnici VSIPL in ISSPL-ALT. Prva vsebuje funkcije za vektorsko računanje in obdelovanje signalov, druga pa funkcije za obdelavo slik. Več podatkov je na spletnem naslovu www.CSP.com.
Čeprav se zdi neverjetno, dobivajo v zadnjem času pri razvoju velikih in srednjih računalnikov v Sloveniji vse večji pomen tudi podjetja, ki prodajajo izključno osebne računalnike in manjše strežnike, kot so: SRC, Jerovšek Computers in Mlacom. Vendar ni toliko pomembno, da lahko, na primer, pri Mlacomu kupimo kot največji računalnik 4-procesorski Supermicrov strežnik s 700 MHz procesorji Xeon, ampak da so vsi računalniki in omrežna strojna oprema sorazmerno poceni. Zato lahko z nekaj lastnega znanja in za razmeroma majhen denar (če ne štejemo porabljenih ur dela) sestavimo več desetračunalniški multiračunalnik. In prav to je strategija, ki jo Kemijski inštitut Slovenije uporabil pri gradnji največjega in najzmogljivejšega multiračunalnika in verjetno tudi računalnika v Sloveniji na sploh. Sestavne dele zanj so kupili pri Mlacomu, računalnik pa je po svojih načrtih sestavil dr. Milan Hodošček. Po drugi strani je za znanstveno računanje mogoče uporabiti tudi cenene večprocesorske strežnike z Intelovimi procesorji in nekaj GB pomnilnikom. Prednosti večprocesorskih računalnikov pred multiračunalniki in nasprotno na tem mestu ne bomo še enkrat omenjali, saj smo jih že navedli v članku V slogi je moč! v junijskem Monitorju. Vseeno pa povejmo, da se mnogi raje ogrevajo za priznana imena, kot so: Hewlett-Packard, IBM in SGI. Žal tu, kakor predstavniki omenjenih podjetij v Sloveniji sami priznavajo, kakšnih bistvenih prednosti v procesni zmogljivosti za znanstveno in tehnično računanje njihovi računalniki z Intelovimi procesorji nimajo, imajo pa nekatere prednosti kot podatkovni strežniki. Zato strokovnjaki podjetja Jerovšek Computers že preizkušajo multiračunalnik iz IBM-ovih strežnikov Netfinity. Njihov največji večprocesorski računalnik pa je 8-procesorski 8500R s 550 MHz procesorji Pentium III Xeon in 32 GB pomnilnikom, katerega cena se vrti okrog 16 milijonov tolarjev. To pa so kljub vsemu dokaj zanimive številke, še posebej, če vemo, da so največji računalniki v Sloveniji 8-procesorski, cene pa gredo ponekod tudi v milijone dolarjev. Vseeno s tem nočemo reči, da je Intelova 32-bitna arhitektura zmogljivejša od 64-bitnih, je pa vsekakor primerna in uporabna za slovensko tržišče. Na koncu povejmo še, kdo tovrstne računalnike pri nas uporablja. Podjetje SRC nam je posredovalo naslednje podatke o prodaji svojih računalnikov: Ljubljanska borza, Mobitel, Hit Casino, Abanka, Nova ljubljanska banka in drugi. Največji računalnik pa je, podobno kakor Jerovškov, 8-procesorski Proliant 8000 s procesorji Intel Pentium III Xeon 550 MHz in do 2 GB predpomnilnikom.
| << Nazaj | Naprej >> |